Prvi september, prihod v razbeljeno mesto. Voznik me čaka na letališču in me domala brez besed, a s prijaznim nasmeškom ali dvema po širokih avenijah zapelje do vhoda v Osrednjo univerzitetno knjižnico. Nekaj uvodne zmede, čakanja, nekaj neobvešečnih oseb, nakar iz stavbe privihra nov nasmeh, ki me, oteženega z okornim kovčkom in nahrbnikom, popelje mimo knjig, gor, dol, po hodniku, skozi stranski vhod, nekaj metrov po ulici, skozi še bolj stranskega nazaj v stavbo in spet po stopnišču. Z vsakim nadstropjem se vročina stopnjuje, zraka je vse manj, prtljaga vse težja. Ustaviva se v četrtem, med pisarnami. Spremljevalec odpre ena izmed vrat, mi z roko nakaže, naj vstopim, zapiše telefonsko, se poslovi.
Majhna predsoba, kjer olajšan odvržem prtljago, je še bolj zadušljiva, kopalnica! Odprem okence in se ozrem po tesnem, a presvetljenem notranjem dvorišču, kjer očitno kraljujejo golobi, trenutno poskriti po njegovih zasenčenih robovih. Medtem ko čakam, da priteče voda in bi se lahko osvežil, zaokrožim po dnevni in spalnici. Premočena poletna oblačila odtrgam od kože in se gol zagledam v temen usnjeni kavč. Kako čuden objekt, pomislim. Če bi se zdaj usedel nanj, bi se težko spet odlepil. Zunaj naj bi bilo 35 stopinj, v stanovanjcu več. Klima ne prime; odprem vsa okna, zrak pa še kar stoji. Ali se pretaka v krogu, tako da ga težko ločim od svojega potu. Meša se z gostim zvokom klasične glasbe, ki vdira skozi okna. Doma nisem pravočasno končal neke večje prijave, rok pa poteče zdaj zdaj. Zabubim se torej v ta pregreti prostor, ga “ohladim”, kolikor se pač da, in prvi dan preživim kar tukaj. Blede se mi od naštevanja referenc, a glasba ugaja.
Ko je vroče bi od nekdaj pisal. Črnilo kar spolzi iz pisala, telefon se lepi na prste, računalnik zahrope. Taktilnost in ritem misli, ki se tali. V pregretih okolišičinah se potrudim poiskati prostor zanjo, torej dovolj sence in tišine, da se sam ne pregrevam, medtem ko se moje besedišče. Arkadna gentrificirana kavarna za staro cerkvico nedaleč od knjižnice je tak kraj. Lep in lagoden, kava sicer draga kot na Dunaju, a na srečo boljša. Ko izklopim internet in se dodobra prisilim, se iz nedokončanih domačih nastavkov pričnejo vrstice zlivati “vskup”. Še sreča. Novo zbirko res že moram dokončati, pa tudi postaviti bi ji bilo dobro tukaj. Spet sem pozen. Zmeraj spet že.
(Tukaj je ne bom niti zaključil niti končal. Bo se pa nekaj zgodilo z njo, nekaj nepovratnega.)
Nekako sem pristal v pisanju, oz. bolje: pisanje je nekaj, kar počnem že od nekdaj in me nikoli ni zapustilo, medtem ko se me ni prijelo nič novega, bolj stabilnega. Pisanje je ena sama nestabilnost, nenehno mučno spraševanje. Čeprav me tudi drži pokonci. Vztrajam torej, prejemam plačilo zanj, kolikor se ga pač da prejeti, in zanj potujem, ker industrija pesništva skorajda ne prodaja poezije, temveč predvsem prisotnost svojega tvorca. Na pot grem pravzaprav skoraj samo še za poezijo. Kako naj sicer prevzamem odgovornost za nastalo škodo? Izračun mojega ogljičnega odtisa na neki spletni strani mi je zatrdil, da naj ne prištevam letov, ki jih opravljam službeno, češ da to sodi v bilanco delodajalca ali naročnika. Če gre za poezijo, si rečem, gre za delo, in za delo, si lažem, še gre.
Kaj sem jaz nekemu mestu? Nočem biti vsiljiv, se usesti na nek vogal sveta in krehniti kopico strani, ki bi ga že kar pojasnile. A vpenjajoč se v rezidenčno mašinerijo ne morem, da ne bi čutil določene odgovornosti do same ideje rezidence: potrošili smo torej te pline, dajejo mi prostor za bivanje, kupili smo mi čas tukaj … Priznam, rad grem na pot, ker mi vsakič povnanji nenehni občutek, da nikoli nisem na mestu. Se mi pa pri tem vse bolj vsiljuje vprašanje, od kod moja pravica do poti? Čemu dejansko služijo ti leti? Katere resurse sem upravičen porabiti, da nastane pesem? “Mobilnost” pravijo, “vezivo Evrope”. A ravno na Balkanu, iz čigar roba prihajam in na katerem robu sem tudi zdaj, je mobilnost monstruozni pojem. Odraščal sem ob meji. Vem, kako je, ko uniformiranec usmeri orožje vate, češ da se tam nimaš kaj igrati. Težko pa se vživim v nekoga, ki se ne more igrati, ne da bi bilo to orožje ves čas usmerjeno vanj.
Usedem se na kolo in zagonim čez mesto.
